Malo kdo dandanes dvomi, da se mora človeštvo zavezati k velikim spremembam, če naj rešimo okoljsko krizo, pred katero stojimo. Do največ nesoglasij prihaja, ko se pogovarjamo o možnih pristopih.
Četudi se pri tem ne moremo izogniti poenostavljanju, se zdi, da je večino predlaganih rešitev možno uvrstiti v enega izmed dveh taborov, ki ju bomo poimenovali kot “svetlozelen” in “temnozelen” tabor (opomba: temnozelena se, kot barvni odtenek, zdi primernejši prevod od neposrednega prevoda izraza “deep green”, “globoke zelene”, ki jo naša barvna lestvica ne pozna).
Svetlozelene rešitve se zanašajo na zakonodajo držav, na tehnološke inovacije in strukturna prilagajanja. Kot primere lahko naštejemo velike naložbe v energetsko učinkovitost, razvoj čistejših virov energije, ki zmanjšujejo odvisnost od avtomobila, preusmeritve na lokalno in ekološko kmetijstvo. Za svetlozelene rešitve je značilno poudarjanje tistega, kar je pozitivno ter izogibanje jezi in strahu, saj jih razumejo kot kontraproduktivni odgovor.
V nasprotju z njimi pa temnozelene rešitve temeljijo na prepričanju, da tehnološke inovacije (ne glede na njihovo dobronamernost) neizogibno vodijo do pospešenega izčrpavanja naravnih virov in onesnaževanja. Zanašanje, da bo tehnologija ponudila odgovore za reševanje globalne okoljske krize je potemtakem ekvivalent gašenju požara z bencinom. Za temnozelene rešitve je bolj značilno in verjetno, da bodo odgovore o bolj sonaravnem načinu življenja iskale v predindustrijskih in predcivilizacijskih načinih življenja. Mnogi verjamejo, da je čim hitrejši razkroj aparata, ki tvori in omogoča jedro uničevalske civilizacije, predpogoj za ustvarjanje možnosti za naše preživetje na planetu.
Temnozelena filozofija razume strah in jezo kot logičen odgovor na trenutno stopnjo posiljevanja in uničevanja naravnega sveta ter na destruktivno narave družbe nasploh. Temnozelena gibanja to energijo kanalizirajo v dejavnosti, ki naj ustavijo aparat civilizacije in pripomorejo ustvariti skupnosti, temelječe na vrednotah in socialnih strukturah prvotnih ljudstev. Vrednote temnozelene so, seveda, tudi veselje, globoke in srečne vezi med ljudmi in naravo, pozitivna akcija. Se pa temnozeleni pogled izogne vrednotenju, ali bi bili takšni odgovori bolj pomembni ali produktivni kot so strah, jeza ali direktna akcija.
Svetlozelena in temnozelena filozofija sta si edini v tem, da so strukturne prilagoditve nujne. Glavna razlika je v razumevanju kako – in kako hitro. Medtem ko svetlozelen pogled želi postopen prehod, ki ga bodo ljudje sprejeli za svojega, pa temnozelen vidi nujnost čim hitrejših sprememb in razume, da bo ta tranzicija verjetno težka, sploh za ljudi, ki že danes za svoj način življenja rabijo “več kot en planet”. Zato tudi želi pripraviti ljudi na nujnost takšnega prehoda.
Svetlozeleno gibanje se zdi družbeno bolj sprejemljivo in prebavljivo, saj ne ogroža obstoječih struktur moči. Zato mu mediji in javnost namenjajo več pozornosti. Temnozelena pa meni, da je kriza, ki je na obzorju, tako enormna, da moramo upoštevati vse razpoložljive strategije za izhod iz nje.
Eno takšnih strategij ponuja gibanje Deep Green Resistance. Za razliko od drugih skupin temnozelenega pola ali globoke ekologije, ki se ukvarjajo tudi z razmišljanjem o življenju po padcu uničevalske civilizacije, si je Deep Green Resistance zadala en sam cilj: ozaveščanje o nujnosti čim hitrejšega ukrepanja s širokim diapazonom strategij in taktik za ustavitev morilskega stroja civilizacije ter, ožje gledano, kapitalističnega sistema.
Vsakdo med nami bi se moral odločiti, katera od filozofij mu je bližje, aktivirati svoje moči v skupini somišljenikov ter postati agens sprememb v družbi. Deep Green Resistance v praksi, na posameznih projektih, sodeluje s širokim naborom podobno mislečih skupin, ne glede na odtenek zelene.
