Simona Rebolj je v svoji zadnji analizi medijskega poročanja o primeru “koroške deklice” mimogrede podala še izvrstno analizo sprege medijev, sistema in “zelenih” pobud, katerih primarni namen je, da v resnici ne spremenijo ničesar in da prispevajo k nadaljnji pacifizaciji ljudstva (ne nepomembno: pac·i·fi·er (n.) A rubber or plastic nipple or teething ring for a baby to suck or chew on). Odstavek navajamo v celoti:

Akcija “Očistimo Slovenijo” velja za uspešno, ker nikogar od resnih spodbujevalcev življenjsko ogrožujočega onesnaževanja ne ogroža, niti učinkovito ne preprečuje onesnaževanja. Informacijska pooblaščenka itak celo v primeru divjih odlagališč prepreči postavljanje kamerc na drevesa (ideja po aktivističnem vzoru Toma Križnarja) v imenu izjemne pravice do zasebnosti (verjetno gre za izgovor varovanja pravice do intime zajcev in drugih bitij, ki seksajo po gozdovih), karavana pa gre dalje. Ukrep se je izkazal za preveč učinkovitega, ker dejansko ujame storilce na delu in prežene apetite novih kandidatov. A s pomočjo medijske neznosne lahkosti bivanja, ki skrbi za samopromocijo nekoristnih in sila ambicioznih posameznikov, se vsi skupaj neskončno dobro počutimo. Petra Matos in kamera se imata radi, ljudstvo pa je eno dopoldne žrtvovalo za prijetno druženje med pobiranjem nekaj kosov smeti izpred nosu, da bi se počutilo osveščeno. Problem rešen. A brez skrbi. Čebele in ribe bodo še vedno “čudežno” crkovale, ljudje obolevali za rakom in moledovali, naj, zaboga, kdo že upošteva celo opravljene študije, ki dokazujejo, da je njihovo okolje zastrupljeno! Klientele okrog dobičkonosnih tovarn, od profiterjev termoelektrarne z večnimi podvojenimi računi do cinkarne, bodo še vedno rovarile s polno paro. Ničesar in nikogar se usodno ne dotakne akcija “Očistimo Slovenijo” po slovensko. Na državnem nivoju so odlikovanja vredne akcije, ki pravzaprav nikogar od resnično življenju nevarnih zastrupljevalcev okolja in možganov ne ogrožajo. Odlikovani so, ker spodbujajo državljane k čiščenju nekaj zgolj vidne svinjarije in sprejemanju odgovornosti za velike svinjarije na svoja pleča. Zrelativizirajmo pojme bistvenega in posvojimo košček odgovornosti vsi, da bodo imeli veliki smetovalci mir. Na kakšnem nivoju je zavest naroda v resnici, pa na drugi strani pričajo zgodbe o tistih, ki za svoje borbe in boje z mlini na zastrupljen veter ne prejmejo odlikovanja, niti spodbude ne. Večinoma so preprosto prezrti ali s strani medijev zgolj ne ravno bombastično omenjani, če jih ravno nekaj deset tuli pred parlamentom, medtem ko se s strupi in smetmi spopadajo itak dan za dnem. Odlikovanj in hvalospevov so deležni le tisti smetarji, ki ne ogrožajo prestolov odgovornih na državnem nivoju s kliko menedžerskih klientel, katerih edina ambicija je osebni profit. Aplavdiramo tistim, ki medijski hajp v imenu ozaveščanja družbe ne izkoristijo vsaj tudi za opozarjanje na najbolj resne in ogrožajoče probleme, ampak pojebane in zajebavane državljane podučujejo o sila zagonetnem vprašanju, v kateri smetnjak neki naj odložijo jebeno žvečilko. Prispevek o izjemnem spopadanju Petre Matos s koši smetmi v svojem stanovanju je trajal več minut, zdela se je cela večnost!!! Kaj pa se zgodi na primer s tistimi možmi in ženami, ki dregajo v osje gnezdo z opozarjanjem na nepriznane in nepopravljene napake ter sistemsko povzročanje škode državljanom, celo eksplicitno otrokom? Poleg tega, da se jih obsoja zaradi domnevno nezaslišane zlorabe pozornosti s strani javnosti, očitno lahko pristanejo celo v zaporu in so oklicani za nevarne kriminalce. Res? Nevarni komu ali čemu?

Če želimo biti uspešni pri reševanju planeta iz krempljev nenasitnega kapitala (ki ima v svojih rokah, preko države, tudi vsa sredstva represije), moramo svoj upor organizirati na več nivojih.

V DGR glavno ločnico vlečemo med javnim in ilegalnim delovanjem. Na kratko povedano, pri javnem delovanju uporabljamo javno dostopne kanale za organiziranje, delovanje in komunikacijo. Naša dejavnost je na očeh javnosti in kontakt z nami preprost. Na drugi strani so ilegalne skupine (ki lahko obstajajo ali ne, teh informacij nimamo in ne želimo imeti). Te skupine delujejo in izvajajo akcije, ki niso nujno v skladu z zakonom in se ne smejo posluževati enakih taktik oziroma komunikacijskih kanalov, kot jih uporabljamo javno delujoče skupine. Še več; za dobrobit in varnost vseh vpletenih je nujno, da med javnim in podzemnim obstaja stroga, brezkompromisna ločnica. Nadzemno delujoče skupine ne smejo biti v nobenem stiku s podzemnimi.

Zato je nujno, da se vsak, ki se želi aktivirati, najprej pouči o razliki med javnim in ilegalnim delovanjem. Deluje lahko le znotraj ene izmed teh opcij. Gibanje DGR in skupina DGR Slovenia sta izrecno javni pobudi, ki nista povezana z nobeno ilegalno delujočo pobudo. Ne iščemo, ne dajemo nobenih informacij in ne odgovarjamo na vprašanja o ilegali.

O razlogih, zakaj je takšna stroga ločnica nujna, se lahko poučiš na tej povezavi.

Derrick Jensen: Dreams [1]

Derrick Jensen & Aric McBay: What We Leave Behind [2]

Derrick Jensen: A Language Older Than Words [3]

Marilyn Frye: The Politics of Reality: Essays in Feminist Theory [4]

(Vir: FB)

Vedno več ljudi ve, da je tale pot slepa ulica.

V Prekmurju se pripravljajo na uporabo tehnologije fracking za črpanje zemeljskega plina, današnja novica v Delu.

Fracking povzroča potrese, sumijo pa ga tudi onesnaževanja vode z rakotvornimi kemikalijami.

Če nič drugega, je kot tehnologija fracking vsaj kontroverzen.

Iz ameriške države Ohio poročajo, da je fracking samo v enem letu na manjšem območju povzročil 12 potresov.

Na straneh BBC beremo tudi tole:
“Much of the water used in fracking is collected from the well and processed, but there are concerns that potentially carcinogenic chemicals can sometimes escape and find their way into drinking water sources. Some American householders also claim that shale gas leaking into their drinking supply causes tap water to ignite.”

Povezava do filma “Gasland”, kjer je razloženo, kako ta tehnologija deluje. In še razlaga na kratko:

Plakat. Prosimo, če ga delite s prijatelji.

Uvod v temo…

Pravkar sem se vrnil domov s pogovora z novo prijateljico, še eno dolgoletno aktivistko. Povedala mi je o kampanji, v kateri je sodelovala pred leti in s katero so želeli preprečiti vladi ter mednarodnim lesarskim korporacijam, da bi posipali agent orange, močan herbicid in teratogen, po gozdovih Oregona. Kadarkoli je do aktivistov prišla vest o nameravanem posipanju kakšnega hriba, so se zbrali tam na kraju dogajanja v upanju, da bo njihova prisotnost preprečila razsipanje strupov. Toda vsakič znova so se, nezgrešljivo, na obzorju pojavili helikopterji in vsakič znova so, nezgrešljivo, iz helikopterjev posuli ogromno agent orangea, tako po drevesih kot po protestnikih. Kampanja je bila neuspešna.

»Toda,« je nadaljevala, »nekaj pa je bilo uspešno. V tistih hribih je živelo tudi ogromno vietnamskih veteranov, ki so Uradu za upravljanje zemljišč ter Weyerhaeuserju, Boise Cascade in drugim lesarskim firmam poslali sporočilo: ‘Vemo, kdo so piloti vaših helikopterjev, in vemo, kje živijo.’«

Čakal sem, da pove do konca.

»Saj veš, kaj se je zgodilo potem?« me je vprašala.

»Mislim, da,« sem odgovoril.

»Točno to,« je odvrnila. »Posipanje se je prenehalo.«

(odlomek iz knjige Derricka Jensena: Endgame)

Celotna najava filmskega cikla je tukaj (pdf).

Tole je utrinek iz narave, ki ji pravimo “oblikovana narava” – prizor iz ljubljanskega Tivolija danes popoldan – toda petje ptic in pogled na tla govorijo o tem, da se bo v naravi zdaj-zdaj pričelo spomladansko prebujanje…

Ljudje smo nekoč svet razumeli kot cikličen in letni časi so bili ključen del te zgodbe. Takrat smo živeli v harmoniji z vsem, kar nas je obkrožalo (in tudi s tistim nematerialnim – duhovnim). Linearen pogled pa nas je, začenši z neolitikom, popeljal v slepo ulico, ki se je v sedanjosti vedno bolj zavedamo. Svet ne more biti linearen. Gospodarska rast ne more biti neskončna. Naravnih virov ne bomo mogli izčrpavati v nedogled (ker je to neetično… nenazadnje pa jih bo tudi zmanjkalo).

Civilizacijo, ki tega noče razumeti, moramo ustaviti v njeni kriminalni destrukciji življenja.

Predobro, da bi šlo mimo.

Zastonjski dolpoteg:

… in še besedilo.

Skupina DGR Slovenia je pripravila slovenski prevod znamenitih Premis knjige Endgame Derricka Jensena. Najdete jih v nadaljevanju in v pdf obliki. Izvirnik najdete tukaj.

Derrick Jensen: Endgame.
Premise.

Prva premisa: Civilizacija ni in ne more nikoli biti trajnostna. To še posebej velja za industrijsko civilizacijo.

Druga premisa: Tradicionalne skupnosti prostovoljno ne odstopijo ali prodajo virov, na katerih temeljijo njihove skupnosti: dokler njihovih skupnosti ne uničijo. Prav tako ne dovolijo uničevanja svoje zemlje za črpanje naravnih virov, kot so zlato, nafta in podobno. Tisti, ki želijo priti do teh virov, bodo posledično uporabili vsa sredstva, da bi uničili tradicionalne skupnosti.

Tretja premisa: Naš način življenja – industrijska civilizacija – temelji na, zahteva in bi zelo hitro propadel brez vztrajnega in občeprisotnega nasilja.

Četrta premisa: Civilizacija temelji na jasno definirani, splošno sprejeti in vendar pogosto neartikulirani hierarhiji. Nasilje, ki ga izvajajo tisti višje na družbeni lestvici nad tistimi, ki so nižje, je skoraj vedno nevidno oziroma neopaženo. Če je opaženo, se ga v celoti racionalizira. Nasilje tistih, ki so nižje na družbeni lestvici do tistih, ki so višje, je nepredstavljivo, ko pa do njega pride, je pospremljeno s šokom, zgražanjem ter fetišizacijo žrtev.

Peta premisa: Lastnina tistih, ki so višje v hierarhiji, je bolj vredna od življenj tistih, ki so nižje. Zato je za tiste, ki so zgoraj, sprejemljivo, da kopičijo premoženje, ki ga imajo v lasti, – v vsakdanjem jeziku, da služijo – z uničevanjem ali jemanjem življenja tistih nižje v hierarhiji. Temu se reče proizvodnja. Če tisti, ki so spodaj, uničijo lastnino tistih nad seboj, smejo slednji ubiti ali kako drugače uničiti življenja tistih, ki so spodaj. Temu se reče pravica.

Šesta premisa: Civilizacije se ne da odrešiti. Sedanja kultura se ne bo prostovoljno predrugačila v zdrav in trajnosten način življenja. Če je ne bomo ustavili, bo civilizacija še naprej siromašila človeštvo in pustošila planet, dokler ne propade (civilizacija, verjetno pa tudi planet). Posledice tega opustošenja bodo še dolgo škodile človeštvu in drugim živim bitjem.

Sedma premisa: Dlje ko čakamo na propad civilizacije – dlje ko odlagamo, da bi jo zrušili –, bolj kaotičen bo propad in slabše bo za ljudi in druga živa bitja, ki bodo živela med ali po propadu.

Osma premisa: Potrebe narave so bolj pomembne od potreb gospodarskih sistemov.

Parafraza osme premise: Gospodarski ali družbeni sistem, ki ne koristi primarnim skupnostim, na katerih temelji, je nevzdržen, nemoralen in neumen. Trajnostnost, morala in inteligenca (pa tudi pravičnost) zahtevajo, da uničimo vsak tovrstni gospodarski ali družbeni sistem, ali vsaj preprečimo, da bi škodoval zemlji.

Deveta premisa: Četudi je jasno, da bo nekoč na planetu veliko manj ljudi, kot jih je sedaj, je mnogo različnih poti, po katerih bi lahko prišlo do takšnega znižanja števila prebivalstva (oziroma kako tovrstno znižanje doseči, odvisno od stopnje angažiranosti, s katero se bomo te preobrazbe lotili). Nekatere od njih bi bile izjemno nasilne in uničujoče: nuklearna katastrofa svetovnih razsežnosti bi na primer zmanjšala tako stopnjo prebivalstva kot tudi porabo virov, a bila bi grozljiva; takšna bi bila tudi ekološka prekoračitev, ki bi ji sledil propad. Druge poti bi morda bile manj nasilne. A glede na sedanjo stopnjo nasilja te kulture do človeštva in naravnega sveta, ni mogoče govoriti o zmanjšanju prenaseljenosti in potrošnje brez nasilja in pomanjkanja – pa ne zato, ker bi bilo tovrstno zmanjšanje nasilno samo po sebi, temveč zato, ker sta nasilje in pomanjkanje občeprisotna. Vseeno pa bi nekatere poti k znižanju prebivalstva in potrošnje, četudi nasilne, zmanjšale trenutno stopnjo nasilja, ki ga povzroča in zahteva pogosto vsiljen pretok dobrin od revnih k bogatim – in s tem tudi omilile nasilje nad naravo. Posamično ali skupinsko bi torej tako zmanjšali in omilili nasilje, do katerega bi prišlo med to dolgotrajno spremembo. Ali pa tudi ne. A nekaj je gotovo: če se tega ne lotimo aktivno – in se o naši težavi in njenih morebitnih rešitvah ne pogovarjamo – bo nasilje zagotovo hujše in pomanjkanje večje.

Deseta premisa: Kultura v celoti in večina njenih pripadnikov je norih. Kulturo poganja gon po smrti, gon po uničenju življenja.

Enajsta premisa: Že od svojih začetkov je bila ta kultura – civilizacija – kultura okupacije.

Dvanajsta premisa: Na svetu ni ne bogatih ne revnih ljudi. So samo ljudje. Bogati imajo veliko zelenih papirčkov, ki naj bi nekaj veljali (morda pa je njihovo domnevno bogastvo tudi bolj abstraktno: številke na trdih diskih bank), revni pa tega nimajo. Ti “bogati” trdijo, da so lastniki svoje zemlje, medtem ko se “revnim” pogosto odreka pravica do takšne trditve. Osnovni namen policije je nasilno uveljaviti zmotna prepričanja tistih, ki imajo veliko zelenih papirčkov. In tisti brez zelenih papirčkov tem prividom večinoma podležejo enako hitro in skraja kot tisti, ki jih imajo. V resničnem svetu imajo te iluzije neslutene posledice.

Trinajsta premisa: Tisti, ki so na oblasti, vladajo s silo in prej ko nehamo verjeti lažem o nasprotnem, prej se bomo zmožni razumno odločiti, če, kdaj in kako se bomo temu uprli.

Štirinajsta premisa: Od rojstva dalje – verjetno že od spočetja, ampak ne vem, kako bi to dokazal – smo individualno in kolektivno vzgojeni v sovraštvo do svojega življenja, narave, divjine, divjih živali, žensk, otrok, svojega telesa, svojih strahov in čustev, do sebe. Če ne bi sovražili sveta, ne bi dovolili, da ga uničujejo pred našimi očmi. Če ne bi sovražili sebe, ne bi dovolili, da zastrupljajo naše domove – in naša telesa.

Petnajsta premisa: Ljubezen ne pomeni nujno pacifizma.

Šestnajsta premisa: Snovni svet je osnova. To ne pomeni, da duh ne obstaja, ali pa, da je snovni svet vse, kar je. To pomeni, da se duh meša z mesom. In pomeni, da imajo dejanja v resničnem svetu tudi posledice v resničnem svetu. To pomeni, da se ne moremo zanašati na Jezusa, Božička, Veliko Mati ali celo na Velikonočnega zajčka, da nas bodo rešili iz te godlje. To pomeni, da je tale godlja resnično godlja in ne zgolj, da je bog namrščil obrvi. To pomeni, da se moramo s to godljo soočiti sami. To pomeni, da je, dokler smo na Zemlji, ne glede na to, če bomo šli po smrti kam drugam in ne glede na to, če smo na življenje zgolj obsojeni ali smo zanj tudi hvaležni – Zemlja bistvo. Je primarna. Je naš dom. Je naše vse. Bedasto je razmišljati ali ukrepati tako, kot da svet ne bi bil resničen ali prvenstven. Bedasto in pomilovanja vredno je živeti naša življenja, kot bi ne bila resnična.

Sedemnajsta premisa: Če naše odločitve in dejanja izhajajo iz strahu, da bodo vznemirila neodločene oziroma množico Američanov, živimo v zmoti (ali, še bolj verjetno, zanikanju).

Osemnajsta premisa: Naše trenutno doumevanje lastne identitete ni nič bolj vzdržno kot naša sedanja uporaba energije ali tehnologije.

Devetnajsta premisa: Problem te kulture izhaja iz prepričanja, da sta zloraba narave in njen nadzor upravičeni.

Dvajseta premisa: V tej kulturi gonilo družbenih odločitev ni ne dobrobit skupnosti, ne morala, ne etika, ne pravica in ne življenje – zgolj ekonomija.

Modifikacija dvajsete premise: Družbene odločitve so sprejete prvenstveno (in pogosto tudi izključno) na osnovi tega, če bodo povečale monetarno bogastvo tistih, ki odločajo, in tistih, ki jim služijo.

Re-modifikacija dvajsete premise: Družbene odločitve so sprejete prvenstveno (in pogosto tudi izključno) na osnovi tega, če bodo povečale moč tistih, ki odločajo, in tistih, ki jim služijo.

Re-modifikacija dvajsete premise: Družbene odločitve so sprejete prvenstveno (in pogosto tudi izključno) na osnovi slepega prepričanja, da so tisti, ki odločajo, in tisti, ki jim služijo, upravičeni do kopičenja moči in denarnega bogastva na račun tistih, ki so nižje v hierarhiji.

Re-modifikacija dvajsete premise: Če pridemo do srca zadeve – če je od srca sploh kaj ostalo – ugotovimo, da družbene odločitve temeljijo na tem, kako dobro se jih da vpreči v nadzor in uničevanje divje narave.

Prevod Jensenovih Premis je delo skupine Deep Green Resistance Slovenia.

Kontakt: slovenia@deepgreenresistance.org