O akcijah, ki (naj) ne spremenijo ničesar

Simona Rebolj je v svoji zadnji analizi medijskega poročanja o primeru “koroške deklice” mimogrede podala še izvrstno analizo sprege medijev, sistema in “zelenih” pobud, katerih primarni namen je, da v resnici ne spremenijo ničesar in da prispevajo k nadaljnji pacifizaciji ljudstva (ne nepomembno: pac·i·fi·er (n.) A rubber or plastic nipple or teething ring for a baby to suck or chew on). Odstavek navajamo v celoti:

Akcija “Očistimo Slovenijo” velja za uspešno, ker nikogar od resnih spodbujevalcev življenjsko ogrožujočega onesnaževanja ne ogroža, niti učinkovito ne preprečuje onesnaževanja. Informacijska pooblaščenka itak celo v primeru divjih odlagališč prepreči postavljanje kamerc na drevesa (ideja po aktivističnem vzoru Toma Križnarja) v imenu izjemne pravice do zasebnosti (verjetno gre za izgovor varovanja pravice do intime zajcev in drugih bitij, ki seksajo po gozdovih), karavana pa gre dalje. Ukrep se je izkazal za preveč učinkovitega, ker dejansko ujame storilce na delu in prežene apetite novih kandidatov. A s pomočjo medijske neznosne lahkosti bivanja, ki skrbi za samopromocijo nekoristnih in sila ambicioznih posameznikov, se vsi skupaj neskončno dobro počutimo. Petra Matos in kamera se imata radi, ljudstvo pa je eno dopoldne žrtvovalo za prijetno druženje med pobiranjem nekaj kosov smeti izpred nosu, da bi se počutilo osveščeno. Problem rešen. A brez skrbi. Čebele in ribe bodo še vedno “čudežno” crkovale, ljudje obolevali za rakom in moledovali, naj, zaboga, kdo že upošteva celo opravljene študije, ki dokazujejo, da je njihovo okolje zastrupljeno! Klientele okrog dobičkonosnih tovarn, od profiterjev termoelektrarne z večnimi podvojenimi računi do cinkarne, bodo še vedno rovarile s polno paro. Ničesar in nikogar se usodno ne dotakne akcija “Očistimo Slovenijo” po slovensko. Na državnem nivoju so odlikovanja vredne akcije, ki pravzaprav nikogar od resnično življenju nevarnih zastrupljevalcev okolja in možganov ne ogrožajo. Odlikovani so, ker spodbujajo državljane k čiščenju nekaj zgolj vidne svinjarije in sprejemanju odgovornosti za velike svinjarije na svoja pleča. Zrelativizirajmo pojme bistvenega in posvojimo košček odgovornosti vsi, da bodo imeli veliki smetovalci mir. Na kakšnem nivoju je zavest naroda v resnici, pa na drugi strani pričajo zgodbe o tistih, ki za svoje borbe in boje z mlini na zastrupljen veter ne prejmejo odlikovanja, niti spodbude ne. Večinoma so preprosto prezrti ali s strani medijev zgolj ne ravno bombastično omenjani, če jih ravno nekaj deset tuli pred parlamentom, medtem ko se s strupi in smetmi spopadajo itak dan za dnem. Odlikovanj in hvalospevov so deležni le tisti smetarji, ki ne ogrožajo prestolov odgovornih na državnem nivoju s kliko menedžerskih klientel, katerih edina ambicija je osebni profit. Aplavdiramo tistim, ki medijski hajp v imenu ozaveščanja družbe ne izkoristijo vsaj tudi za opozarjanje na najbolj resne in ogrožajoče probleme, ampak pojebane in zajebavane državljane podučujejo o sila zagonetnem vprašanju, v kateri smetnjak neki naj odložijo jebeno žvečilko. Prispevek o izjemnem spopadanju Petre Matos s koši smetmi v svojem stanovanju je trajal več minut, zdela se je cela večnost!!! Kaj pa se zgodi na primer s tistimi možmi in ženami, ki dregajo v osje gnezdo z opozarjanjem na nepriznane in nepopravljene napake ter sistemsko povzročanje škode državljanom, celo eksplicitno otrokom? Poleg tega, da se jih obsoja zaradi domnevno nezaslišane zlorabe pozornosti s strani javnosti, očitno lahko pristanejo celo v zaporu in so oklicani za nevarne kriminalce. Res? Nevarni komu ali čemu?

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.